Vsak, ki se začne učiti slovensko, prej ali slej dobi v roke tabelo s šestimi skloni, tremi spoli, tremi števili in nepregledno množico končnic. Rezultat je skoraj vedno enak: tabela ostane na hladilniku, govorec pa še naprej reče »grem v Ljubljana«.
Pri Govorii sklone učimo v obratnem vrstnem redu — ne po tabeli, ampak po pogostosti v resničnem življenju. Prvi teden potrebujete tožilnik: »iščem stanovanje«, »imam otroka«, »rad bi kavo«. Brez njega ne morete niti naročiti kosila.
Drugi na vrsti je mestnik, ker vsak dan povemo, kje ste: »v Ljubljani«, »na Trubarjevi«, »v službi«. Šele tretji je rodilnik, ki ga potrebujete pri nikalnicah in številkah — in prav tu se večina učbenikov začne, čeprav bi lahko počakal še tri tedne.
Praktičen nasvet: ne učite se končnic, učite se celih fraz. Namesto da si zapomnite, da se pri ženskem spolu v mestniku doda -i, si zapomnite »v Ljubljani, v Kopru, v službi, v šoli«. Vzorec bo možgani izluščili sami — tako se otroci naučijo jezika in tako se ga naučite tudi vi.
Na tečaju vsak sklon vadimo najmanj tri ure v pogovoru, preden ga sploh poimenujemo. Ko udeleženec četrti teden reče »grem v trgovino« brez razmišljanja, je slovnična razlaga samo še potrditev tega, kar že zna.